Zdaj mislim nate, večni Bog,
ki vseh skrivnosti si skrivnost.
Si vsem enak, pravičen, strog,
in to je tvoja globokost?
Objemam te, pa le ne vem,
če si brezsmerje ali smer,
središče vseh strasti ljudem,
če njih pogin in mo| nemir ...
Ali si Oče, ali si Brat,
ki samo v slutnjah duš živiš
in se le časih nagneš k nam,
ko duh je ponižan, plah in sam?
O, da mi slutiti je to enkrat –
svetlejši in lažji bi bil moj križ!