Dokler ga ni bilo, sem se ga bal.
A ko je prišlo tiho, podzavestno,
srce je zaihtelo polbolestno,
in solnca svit je žalostno sijal.
A le trenotek. Ker potem sem vstal,
in stopil nad pokrajino prelestno
vseh mladih sanj. In kot junak zavestno
podrl sem iluzije prav do tal.
Z očmi zaprtimi sem vse podiral
in mislil, da s praznoto pride smrt.
A čudo: vedno večji se odstiral
pred mano svet je, v večnost razprostrt –
in v rosni zlati zarji je gorela
pokrajina iz mladih dni pepela.