Vse je bilo prežalostna resnica –
a mar zato tugujem naj ob njej?
V srce zapičila se je puščica –
pa v srcu z njo naj ne hitim naprej?
Kot duši nerazjasnjena sivina
bežalo je življenje pred menoj,
kot bridka, tužna pesem harlekina,
ki ji sledi pijan, ubit heroj ...
Nihče ni rekel mi: Postoj, postani,
poglej v vsemir razpetih cest,
tod hodimo vsi bratje nepoznani,
in isto nosimo bolest –
brat, stopi v temo, ker tema je sla,
roko do roke, srce do srca – –