Kot v peklu v zakajeni vinski kleti
od jutra zbrani pa do polnoči
pisatelji, slikarji in poeti
dušijo svežost rose in moči.
Obrazi njih mrtvaški so in bledi,
njih srca jih peko kot ogenj vic,
popivajo ob bedi in besedi
in javkanje, to njihov je poklic.
Gostilna je njihova zavetnica.
Pa naj velja še, kar je že nekdaj?
Jaz pojdem tja, kjer beda in krivica
temnita zlati kraljevski sijaj,
ponižanje, trpljenje, glad in beda,
tam naj spoznanja željni duh spregleda.