Glej, iz ječ sijo ognji sanj,
z zvezdami govorijo.
(V sanjah se stresa mali čuvar.)
Kaj ti je, mali čuvar?
Bele korenine naših sanj
se pletejo v vekove,
iz njih srka sokove
večnost.
Srebrno začrtane elipse
drže do pomladišča.
––––
Postoj, brat!
Ne bi ti dal
za novo stavbo
telesa svojega,
za novo cerkev
življenja svojega,
svojih rok in srca
za oltarje bodočnosti,
zagrnjene od višnjevo sijočih sonc?