Ena je groza, ta groza je: biti
sredi zmešnjave, sredi noči,
segati nekam, bloditi, slutiti:
trud je zaman, ker rešitve sploh ni ...
Včasih tako se med ranjene skale
tiho razlije pozlačeni svit
jutranje zarje – ti rad bi šel dalje,
a tipaš, spoznavaš: na tleh si, ubit ...
Kakor če zarja nožice si rani,
z moje mladosti je šel pajčolan,
nekdo pod goro zaklical je: Vstani! –
vstal sem in vriskal veselja pijan,
dokler otipal na srčni sem strani
bol, ki ji leka iščem zaman ...