S teboj govorim, pa sem ti daleč.
Senca je vzrasla v tisoč senc.
Sam sebe ne ločim od njih, ne poznam.
Kako naj ti rečem, kam?
Mrzel pepel leži nad sencami.
Živci izmučeni od abstraktnih oblik
lastnega bistva.
Bog. Ne poznam mu obraza.
Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.
Eno je sveto: Preprosto in Pristno.
A nad nami
melanholija sivih tlakov,
mrličev, ki ne morejo umreti.
P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.