Z ljubljanskih cerkva zvoni poldan,
stopam po cesti h kosilu.
Tako stopa vsak, kdor ne ve kam,
gotovo vsaj k enemu cilju.
Jaz grem. Moj smeh, prostak,
vsakemu plane v lice.
Kavalir stresa z glavo, popravlja si frak.
Mojemu smehu je do resnice.
In tisti, ki so prevračali svet,
so se zdaj iztreznili,
in tisti, ki niso prevračali ga,
prostaki so, kakor so bili.
In tako je pusto, pusto, dolgčas,
zamrla je misel prevratov,
procesija gre (človek na križ pribit),
z njo gre vrsta opatov.