"Dober dan."
Pravkar sem se
prebudil iz sanj.
Zimsko jutro se blešči.
Sonce srebrno.
"Jaz sem detektiv."
(Gospod, sem kriv
jaz?)
"Vi ste nevarni zelo
in brez službe sedaj,
seveda poet. -
Ni lasu vam
ne bom skrivil."
(O, vstani, Veliki kolektiv!)
Preiskava.
Zaplenjeno.
Zunaj sije svetlo sonce.
Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki hiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sončnega
VETRA.
Henrika!
Policaj.
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral.
Skoči kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni
sončni zimski čas.
TI NISI KRALJ.