Bori, bori v tihi grozi,
bori, bori v nemi grozi,
bori, bori, bori, bori!
Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pred goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
Kadar bolna duša skloni
v jasni noči se čez gore,
čujem pritajene zvoke
in ne morem več zaspati.
„Trudno sanjajoči bori,
ali umirajo mi bratje,
ali umira moja mati,
ali kliče me moj oče?“
Brez odgovora vršijo
kakor v trudnih, ubitih sanjah,
ko da umira moja mati,
ko da kliče me moj oče,
ko da so mi bolni bratje.