Bela hiša
strmi v zeleno polje,
z njo strmiš ti. –
Če gledaš tako
skozi okno prozorno,
se ti ne zdi:
Povsod so stolpovi večnosti?
To drevo,
ki se je navpično pognalo
kot strel iz tal,
ta siva skala
kot romar, ki je obstal. – –
Čim bolj so preprosti
ti sivi obrazi,
tem bolj so polni
svete skrivnosti. –
Če jih ne rešim,
mrak jih pobarva
s čarobnimi mozaiki,
če jih ne rešim,
mrak jih pobarva
s čarobnimi mozaiki,
če jih ne rešim,
ti me odrešiš
s poljubom, bolest!