Kot reka sivega obupa
vsak dan se vije
mimo mojega okna
v sivo brezglednost
življenje.
Kot v stranski ulici
bedna samota.
Brez šumenja vozov,
brez ropota.
Tiho umiranje. –
Smrt pride tiho,
in ko odpoljubi trpljenje,
odide neslišno
med sivimi hišami.
– –
Človek skloni glavo.