Prišel je pevec slovenske dežele,
prišel je pevec v daljno tujino,
v strunah njegovih so pesmi drhtele
v eno z radostjo in bolečino.
Pel je, kako so gozdički zeleni,
glej, pa se solza v očeh mu zasveti,
pel je o smrti, ljubezni in ženi,
o domovini ni mogel začeti.
„Poj nam, zapoj nam o naši deželi,
da nam nje solnce, nje zdravje zasije,
o kmečkih domovih, o pesmi veseli,
ki v noči se mesečni v polje razlije.“
– Močno srce je, močno in mlado,
krepko od upanj, od sile pogumno,
a ko je trudno (o čudo neumno!)
tiho zamisli se v to-le balado:
„Tisočkrat tisoč, še več nas je bilo,
tisočkrat tisoč hlapcev in sužnjev,
tisočkrat tisoč ponižnih, boječih,
tisočkrat tisoč v prekletstvu tonečih,
tisočkrat tisoč z žolčem poj enih ...
Pa nam udarilo v desno je krilo,
pa omahnilo je in se zlomilo,
pa se še levo je uklonilo –
tisočkrat tisoč, še več nas je bilo.
Pel bi, kako so razšli se po sveti,
pa morala kri bi iz srca privreti,
bratje, ne morem vam pesmi končati,
smrt že prihaja, že je pred vrati ...
Ženo mi vzela, vzela bolest je
in domovino ... Zdaj hodim in gledam,
ko zvezde se sipljejo v črno brezcestje ...“
Prišel je pevec slovenske dežele,
src se dotaknil z njenim spominom,
srca nalil nam z grenkim pelinom ...