Kdor enga jetnika
Iz ječe spusti,
Ga hvala velika
Povsod obleti.
Vsak človek ima
Jetnika doma,
Prdec mu je ime,
Ah nej li vun gre!
Napnimo fagot,
Prdimo povsod,
Tiberiju na čast,
K’ je dal to oblast!
Naš’ starš dobra dela
Še nejso poznal’
Sapo, k’ je bla zrela,
So v’ črevah držal’
Tiberjus je bil
Ta prvi, k’ je učil,
De žiher cel svet
Zna glasnu prdet.
Arcat se poflisa
Nu vsakmu pove,
De prdec se skisa
Če vunkej ne gre,
Prav’: noter ni zanj,
Prostor je tesan,
Sram nej te nebo
Pahni ga glasnu.
Ženske se še en malu
Sramujejo v’ čas’,
Spušajo po malu,
Po tihim, počas’,
Ga hočjo vtajit,
Ne morjo tu st'rit,
Če uhu zanj ne zve
Pa nous kmal’ pove.
Ti večji slipari
Ga tudi taje
Kadar na lopari
Hinavsku stoje,
Kir orgla žvrgla
On tud zadrgra,
Potem se še hval’:
Sem godil pedal.
En mož, kader prdne
Mu prostor sturi,
Stran guze od vzdigne
Ga vursk vun spodni;
Dobru se mu zdi
Če prav'ga rodi,
Ponuja tobak
De šnofa ga vsak.
Tud pravjo Hrovati:
Tu nikdar nej greh,
Sa sapo pregnati,
Pogazi moj meh!
Se vleže na tla
Drug po njemu’ tapta,
Kadar se sprdi
Si brke frli.
Prdenje ozdravi
Dost jezar ljudi,
Vamp, čreva popravi,
Nous žlahtnu kadi;
Kdur zna prov zavleč,
Tri takte al’ več,
Taist je junak
Jen prav korenjak.
Napnimo fagot
Prdimo povsod,
Tiberju na čast
K’ je dal to oblast!