O dedek naš, povej, povej,
kako pa je bilo potlej?
Oči vanj vsi uprli so,
za drugo vse umrli so.
In gledala je deca vanj,
a gledala ni Metka vanj.
Nje bajka ni zanimala,
tam z glavico je kimala.
A dedek puhal dim – tako
in pravil pravljico lepo:
„Tam sred lesa zapuščen kraj,
tam stal je grad zaklet nekdaj.
Tam spala je že tisoč let
kraljičina kot rajski cvet.
A nihče v ložo ni prišel,
da bi prelepo spet otel.
Pa v gozdu izgubil kralj se mlad
in prišel je pred beli grad.
In v grad se kralj izgubil je,
kraljičino poljubil je.
In glej – vzbudila se takoj,
za ženko kralj jo vzel s seboj.“
Vsi bajko so poslušali,
premagati se skušali.
Le Metke ni zanimala,
tam z glavico je kimala.
Pa stopim k lepi Metki jaz
in jo poljubim na obraz.
„Nič se, kraljičina, ne boj!
Jaz kralj sem in rešitelj tvoj.“
To je debelo gledala,
par gorkih mi povedala.
Pa kaj – če pogled jezen je,
ko v srcu le ljubezen je.