Proti cerkvi veseli mi svatje gredo
po snegu, po snegu v svečani;
nevestica ima že sivo glavo,
a ženin kožuh s tulipani.
In v cerkvi zagodejo šolski gospod
okrogle, pa v durih, ne v molih.
Dekletca so mlada poskrila se v kot,
v cerkvenih se kihajo stolih.
Tam zunaj je zima, aj zimica pač,
pa vendarle solnčece greje!
Potok se hahlja, ker ne more drugač,
poredno se vetrček smeje.
Pa kaj, da se ne bi smejal pač sladko
potoček in veterc s farani,
ko ima nevesta že sivo glavo,
a ženin kožuh s tulipani!