Jaz res ne vem, da ženske te
ne morem nikdar pozabiti,
saj lepa ni Bog ve kako, toda pač!
Ne smem tako govoriti.
O lepa je res! Te njene oči,
so že marsikoga zmotile,
a da ne morem jaz od njih,
to je že kar od sile.
Kako bi rad že bil vesel
in delal ko drugi napitke
in pel kot drugi in kegljal
ko drugi na dobitke.
Še rajši bi pa moder postal
in resen in trezen in bister
in morda za narod navdušen celo,
da – pravcati filister.
Uj, to je filister, bi rekli potem,
na vsem mu Slovenskem ni para!
Sam zase skrbi, za družbo mu ni,
za ženske celo nič ne mara.
A kaj – če kegljam, bi oskuben bil,
da bi še hlače izgubil,
da pijem, če ne bi zaljubljen bil,
ej, to bi se šele zaljubil!
A kje bom še jaz podbradek imel,
a kje bom še jaz trebušen!
A kje bom še jaz za narod tako
strašansko goreč in navdušen!
A kje se bom jaz nerodnež tak
bogato, sijajno obabil? ...
O da bi le zabil to žensko kedaj,
te njene oči da bi zabil!
Te njene oči da bi zabil kedaj,
gladko bi šlo potlej vse drugo,
In vem, da bi morda še križec dobil
za to ali ono zaslugo.