Zašlo je žarko solnce,
utihnil daljni zvon,
a v naši tihi sobici
še poje polifon.
In v moje srce slavček
predrobni je zletel,
predrobno spletel gnezdece,
predrobno je zapel.
Kot o večerih poje
ob senčni stružici
o svoji lahki ljubici,
plahi družici.
Njegove melodije
pa not nič nimajo,
njegova sladka čustva pa
se nič ne rimajo.
Ni vinca tako sladkega
še v Beli Krajini,
kot dražestno so ti sladki,
poljubčki najini.
Le daj, le daj, o ljubica
vsaj še deset minut,
potem bo slavčka vzdignila
iz gnezdeca perut.
Zašlo je žarko solnce,
utihnil daljni zvon,
utihnil tudi davno že
pojoči polifon.