Še lani sva ljubila se,
a letos omožila se
je ljubica moja.
In še je zima in še ni rož,
pa že pride k meni njen lepi mož.
Ej, lepi mož, lepa gospa!
„Preljubi moj, predragi moj,
moja ženka bo porodila nocoj!“
In tako je dejal repeč:
„Naredi mi zibko pisano,
na jedno stran rožo narisano,
na drugo pa nagelj rdeč,
da bo zibala, da bo sanjala,
z nogo da bo zibko poganjala
in aja-tutajala.“
In delam zibko pisano,
na jedno stran rožo narisano,
na drugo pa nagelj rdeč;
da bo zibala, da bo sanjala,
z nogo da bo zibko poganjala
in aja-tutajala.
Že delam jo tri dni, tri noči,
pri mojem srcu zdravja ni,
ah, kakor da vidim, se mi zdi,
pred sabo črno krsto tu,
vse svoje želje, vse nade na dnu,
vse svoje srečne dni ...