Oj, Emil, Emil! detece veselo
priteče k meni v srajčki in sezuto,
da bi objel ga, da bi me objelo
in mi voščilo: „Tata, dobo uto!“
Oj, Emil, Emil! v čelce tvoje belo
in v lice, s cvetjem dražestnim posuto,
in v očki gledal bi življenje celo,
a mislil bi, da gledam le minuto.
Poljubil si, objel me? Res, lepo!
Na tudi ti na čelce, v ustni, lica!
Prav taka tvoja jih ima sestrica.
Sestrica tvoja je dekle ljubo;
da radi nje mi je srce bolno,
ne bode menda prazna govorica.