Le smehljaj se, ljuba, le mežikaj, le šepeči,
da ne bodem nove maše bral, le daj priseči!
Biti hotel sem kedaj jezični doktor,
potlej drugi Hipokrat, Galen, če ne še večji.
In govoril ljubici o najini poroki,
toda zdaj ne sanjam več o goljufivi sreči;
kajti ona je besedo dano prelomila,
ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leči ...
Jaz bom mašnik! In na leči tam visoki
zoper ženske glas povzdigal bom grmeči:
„Njih besede so laži, umetni so smehljaji,
Mefistofelove zanjke njih pogledi so goreči!“
In prijateljem porečem: „Srečo pravo in resnico
najdete samo v tej dvajsetletni kapljici šumeči!
Bolj ko staro, bolj sladko in jasno, ne ko ženska,
vedno bolj se mora vince ti prileči.“