V zeleni dolini,
tam v šumečem lesi
raste breza srebrolista.
Tam ob belem mlini
pod visokimi kolesi
vije se vodica čista.
Pod večerno zoro
pridem jaz črez goro
po lesovih skritih,
potih kamenitih.
„Dober večer, Bog daj,
mlinarica mlada!“
„„Dober večer, Bog daj,
duša golobrada!““
„Si li žito zmlela?“
„„Še ga nisem vsula.““
„Boš pa zdaj trpela
in za kazen čula.“
V kotu drobni plamen
žalostno trepeče.
Ona gre pred kamen,
žita vanj nameče.
„Mlinarica, pridi,
ali plamen vgasni,
da se pač ne vidi,
kak devojki krasni
poljubujem lice.
Le ropoči v hiši,
da se pač ne sliši
najine govorice.“
Hitro sredi hrama
kamni se vrtijo,
kratke ure nama
kakor blisk bežijo.