Rumeno solnce zapustim in grem
po stoibi dol, kjer božji grob pokojni
blešči v svetlobi luči raznobojni,
kjer zadi ti stpjiš, Jeruzalem!
O sveti Sijon! Zopet te uzrem.
Drže pač na-te poti mnogobrojni,
a ne za me .. . Glej, stražnikov razbojni
pogled mi brani, da na pragu mrem.
Te lučke, to so živi mladi dnovi,
ta Kristus, pokopana je mladost.
Da, križana to moja je mladost.
In vendar. . . hvalo bi dajal Jehovi,
da vstala bi ko On v zavezi novi,
pa čas je večni stražnik v nje sladkost.