Ej, kolikrat samotna duša plaka,
ko v burnih radostih telo drhti;
in čaka reva, vse življenje čaka,
telesnih radosti le konca ni ...
Ob Bramaputri Ganga se pretaka,
a večni Himalaja ju deli,
in šele v morju drugo drug namaka;
v njej on in ona v njem se izgubi ...
Tako se hrepene zediniti
duhovi, skoz in skoz prešiniti
in v drugem drug žele izginiti!
A kdaj živita dobri duši skupno?
Ah, zamori ji to življenje hrupno –
in duši sami plakata obupno.