Kedar zagledam tvoje zorno lice,
se duše moje čuden strah poloti;
podobe se spominjam mučenice,
ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.
Bile so vse krvave ji nožice,
in lice bledo je bilo siroti,
ki sta po trnju v noči brez zvezdice
ob brezdnih po brezkončni, strmi poti
sama ... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje
in fantazije! Kdo se meni zanje!
In brez pomena je podoba taka.
Mogoče je, mogoče tudi ni.
Ej, kolikrat samotna duša plaka,
ko v strastnih radostih telo drhti.