Zdihljaji so samotne duše cveti,
ki se odpro tedaj, kedar zasveti
nebeško solnce v čašo tenkozomo,
oko nebeško v moje srce borno.
Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti,
približaj rožicam obraz razvneti!
Oko približaj svoje čudotvorno,
da solncu nagnejo se mu pokorno,
in spleti liste nade zeleneče
in rožice ljubezni pregoreče
in lilije srca očitega! ...
Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi! ...