V mladosti tam daljnji, izgubljeni mi
pač gledal sem rad vas – device:
Cecilija, Barbara, Nežica,
device-mučenice!
Kako sem se čudil obrazom takrat
in lepim deviškim telesom;
in tihe so bile, trpele mirno
in gledale proti nebesom.
Zakaj ste postale vse druge sedaj,
Cecilija, Barbara, Nežka?
Nič več ne krasi vas trpljenje sladko
in tista svetloba nebeška.
Ah... Nežica nima več jančka v rokah,
ima le prav drobnega mopsa,
a z Barbaro hodi prav sladek gospod
in nosi ji v žepu roks-dropsa.
Cecilija več proti nebu ne zre
in tudi ne svira, ne poje;
poveša prav ljubko glavico svojo,
in ona – dekletce je moje.