Moje prvo dekle, to je bilo hitro
in urno in gibčno in skočno,
da sam nisem vedel, kedaj je ušlo
pod gorko odejo poročno.
Zašlo mi je sonce za gorami že,
za livadami, tihimi polji;
njene lepe oči že nič več ne gore,
odšla je v svet lepši in bolji.
In drugo dekle sem za ljubico vzel.
Ej, tam pod dišečim kostanjem
lagala se ona, tam vetrček vel
nasproti z lahkotnim šušljanjem.
In veter odnesel mi ljubico to,
kot lahno peresce odpihal,
a jaz za nobeno več žensko lepo
od takrat naprej nisem vzdihal.
Ko tretja je ljuba, smrt bleda, prišla,
zadrl sem se nanjo: „Kredita
nobena več nima pri meni žena,
zato le poberi kopita!“
In ni je več pome. A znanci okrog,
le iščite lepih si parčkov
in ljubite! Toda jaz trtice sok
bom pil iz kipečih kozarčkov.