V stanici tihotni ponočna luč bleda
pred Materjo božjo gori,
a v pisani zibelki otrok počiva,
skoz okence mesec sveti.
Kar nekaj na okence rahlo potrka:
"Oj Stanko, li spiš, li bediš?"
In v sobo priplove lep angel, na prsih
drži beli roki navzkriž.
In k zibelki sede in reče prijazno:
"Jaz angel, prijatelj sem tvoj,
kako li, moj Stanko, imaš me li rad kaj,
bi šel li v nebesa z menoj?...
Oh, koliko angelčkov-bratcev bi videl,
nedolžnih in ljubih otrok,
kako bi te Mamica božja ljubila,
kako bi te rad imel Bog.
Na rami bi deli ti zlate peruti,
kot ptiček bi letal lehak,
in kadar bi prosil ga, rad bi te nosil
na sebi srebrni oblak...
No, Stanko, povej, bi li rad šel v nebesa
in rad li odplaval z menoj?"
"Oh, bi," reče Stanko in angel nebeški
ga koj je v naročaj vzel svoj.
In letel je v svetlo nebo, kjer ga lepi
že angelčki čakali so...
Ah, mamica, mamica pa so jokali,
jokali in plakali so.
Zvečer se je mamici v sanjah prikazal
kot angelček ljubek in zal,
na ramah imel je že lepe peruti
in mami smehljaje dejal:
"Ne jokaj za mano, ti mamica moja,
ker angelček Stanko je tvoj,
in saj boš kmalu, oj mamica, kmalu
v nebesa prišla za menoj."