In ti si tega kriva, odaliska,
golobček moj, bela trnoljica,
prevzetni pav, ne, ne, vijolica,
ki roka hrepeneč jo k prsim stiska!
Al veš, kako vsled solnčnega obiska
žarno blešči dolenjska stolica,
kako po rosi vsa okolica
cvete, drhti, kako od sreče vriska! ...
To dobro veš, a tebe nič ne rani
ljubezni moje tožba? Ti molčiš?
O čudo, čudo! ... Ti se meni zdiš
ko čisti angelj v edenski poljani,
ki brez strasti, z ognjenim mečem brani
vrnitev mi v nebeški paradiž.