Ne žije bajk vam toliko v vrheh,
Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,
o trški breg, duhov preganjalo,
ko srce sladkih želj je sanjalo.
Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,
še vedno iste nade v prsih teh.
Boš li vsekdar to bol naznanjalo,
srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?
Postani, srce moje, spomenik,
postani zbirka zgodovinskih slik,
herbarij nežnih rožic mi postani!
Pozabi, kar si ljubilo še lani!
Kaj to drhtiš ko listki trepetlik?
Kaj češ? Da solnce vzide za Britani?