Kako te ljubim, angelj moj, kako!
Naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,
jaz tudi nisem modri Salomon,
ko stari prorok jaz jecljam samo.
A pride sodnji dan. Takrat v nebo
pozove tromba nas pred božji tron;
in brez krivulj in brez cesarskih kron
Jehovino, glej, sodi nas oko.
„Poetje!“ – on zavpije z glasom hudim –
„Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic
si ljubil? ... Proč, a ne v jokanje vic,
v pekel, ki vse zastonj za vas se trudim!“ ...
Tu vstopim jaz s teboj veselih lic.
„Ti zvest si njej? ... Ne čudim se, ne čudim.“