Kak tiho, lahno, viješ se, krog mesta,
zelena Krka, ko mlada nevesta
krog ženina, ljubo ga objemaje,
ko mora proč od nje na tuje kraje.
In ko že skoraj da narazen gresta,
kako šumiš plakaje njemu zvesta,
miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje,
domove zrla večno bi najraje.
A da poznaš devet visokih korov,
nebeških angeljev kraljico ti,
da ona biva sredi teh prostorov,
ki fra Angelico ji mojster ni:
Vzdrhtela do podzemeljskih izvorov
celo ti, hladna, ostrmela bi!