Skozi gozd je šel,
skozi temen gozd –
v srcu žalost in bridkost.
Vprašal je drevo
zelenečih vej:
„Imaš li drugov, povej!“
Reko je drevo:
„Imam, imam jih,
kot je listov zelenih.
Če se veselim,
veselijo se,
z mano žalostijo se!“
In dejal je: „Glej,
jaz pa sam s seboj ...
Bodi ti prijatelj moj!“
Zašumelo je
in se znižalo
in se mu približalo ...
Vzelo k sebi ga,
in nič več ni sam ...
Zdaj visi na veji tam.