Skozi gozd je šel,
skozi temen gozd –
v srcu žalost in britkost.
Vprašal je drevo
zelenečih vej:
„Imaš-li drugov, povej!“
Reklo je drevo:
„„Imam, imam jih,
kot je listov zelenih.
Če se veselim,
veselijo se,
z mano žalostijo se!““
In dejal je: „Glej,
jaz pa sam s seboj ...
Bodi Ti prijatelj moj!“
Zašumelo je
in se znižalo
in se mu približalo ...
Vzelo k sebi ga,
in nič več ni sam ...
Zdaj visi na veji tam.