Lepa roža
v svetli gredici, zelenem vrti,
sapica boža,
lici rumeni ti, ustni odprti!
Pesmi pa moje, živahni metuljčki,
ki so pripluli na tankih perutih,
naj se na trnih pobodli bi krutih,
naj bi poginili, krasni metuljčki?
Ej, pa ne marajo mladi umirati,
ej, pa ne marajo zreti le na-te!
Oni si hočejo v svoje kosmate,
gladke trebuščeke meda nabirati.
To so navihani mladi Lukulčki,
tebi zastonj že ne bodo služili;
drugi se bodo ti rajše pridružili,
kratek čas delali – krasni metuljčki.
Čuj, za logom
klopica! Prideš? ... Vsaj za minuto ...
Ali pa z Bogom!
Saj radi tebe ne pojdem pod kuto. –