Ne kesaj se, ljuba moja!
Da ne maraš me, bi rada
drugim, meni pokazala.
Vendar, vendar ti je žal,
če zapaziš, da mi žalost
vedro čelo potemnjuje,
če zapaziš, da se k drugim
spet obrača pogled moj.
Rado bi ljubilo, rado
moje srce druga lica,
ah, in tebe pozabilo,
neprijazna, kakor si.
Kakor veje s krasnim cvetjem
širijo mi bele roke
in skrivnostno – kakor luna,
ko skoz goste sence zre –
zrejo me prijazne deve
smehljajoče, vprašujoče,
in besede zapeljive
usta njih šepečejo.
A zaman, podoba ena
plava pred menoj, in drugim
ni odprto srce moje.
Ve-li večni Bog, zakaj?
Ha! ... Pokazala bi rada,
da ne ljubiš me, ne maraš;
da me ljubiš, jaz povem ti,
ker sama tega ne veš.
Dan pa pride in je blizu,
da boš mene poiskala,
da boš bol mi potožila
svojo z rosnimi očmi ...
A sedaj je to še skrito,
ker pomlad še ni v aprilu,
in lepo duhteče cvetke
vzbuja šele gorki maj.