Nocoj poljubi padajo z nebes
počasi, mirno kot kosmiči snežni;
z odprtih, čarobnih nebes
poljubi sladki, v milem smehu nežni.
Rosijo na oči, ki plakajo
v temi ljubezni si želeč združitve
in razboljene čakajo
v napol ugasli nadi utešitve.
Rosijo na telesa, ki zaman
žele objeme, vžejane ljubezni,
na vsahlih lučic svit droban,
na lilije, ki v tajni mro bolezni.
Na srca, ki drteče bijejo,
ki davi jih vročnica divje žgoča;
se po ljubezni vijejo,
po nepoznani slasti vzdihujoča.
Nocoj poljubi padajo z nebes
blažilno, tiho, lahno v duše skrite,
mire strahov grozilni ples,
suše solze trpke, zastonj prelite.