Košatil se pav je na belem dvorišču
v vsej svoji lepoti in blišču
in kakor baronček se nosil,
da bi pač vse druge prekosil.
Svoj rep je razkročil na kviško
in bil je tak grozno bahav,
da se niti zmenil ni prav
za cibko, za gosko, za piško.
Pa vidi golobčka, kak gleda po hrani
in zrnju po tleh,
očesci nedolžni in krotki in vdani
in perje kot sneg...
Takoj je začel:"Hej, golobček,
kako si pač krasen, golobček,
kako imaš pisano perje,
kako imaš rep krasno bojen,
in zdaj naj mi kdo še ne verje,
da res za gospoda si rojen!
Kako se ti rep izpreminja
in krona na glavi ti sveti!
Oj, krasni! Pač res, gospodinja
te mora pač rada imeti!"
Tako se je delal prav norca
na sredi zelenega dvorca.
A krotki golobček molčal je,
potrpel in zobal nadalje.
Prišla pa je res gospodinja skrbna
na lepo dvorišče,
in stresla je rmenega zrnja na tla,
oj, celo perišče!...
Hej, to ti je bilo čebljanja,
skakanja, letanja, zobanja!...
Hej, to je bilo prerivanja!
Golobčku pa skoro bi kmalo
ničesar ne bilo ostalo.
Zato gospodinja v naročaj ga djala,
iz roke mu zrnjiča dajala je
in božala ga in ljubko smehljala
in s hladno vodo ga napajala je.
In pav se je grozno, oj grozno prevaril,
ker niti pogledala ni ga, barona,
in naj se je še tak neznansko baharil
in naj je bila še tak lepa mu krona!...