Konec je že vendar dneva
trudnega, nemirnega;
legel je popotnik v travo
sredi polja širnega.
Ko pa ležal je in gledal
v tihe zvezde vrh neba,
prišla mu je v srce misel,
misel žalostna bila:
„Ni mi starišev prijaznih,
dobrih sester, bratcev ni ...
Oh, da mogel bi počiti
vsaj pri ljubici gorki!
Lepa, gizdava devojka
postelj bi narejala
in ozirala se name
in poredno smejala.
Govora se bi veselil
in smehljanja njenega,
in nič več se ne bi čutil
tako zapuščenega ...“
Ko tako je gledal v zvezde
vrh neba večernega,
zašumele so mu trave
sredi polja širnega:
„Kaj pač govoriš, popotnik!
da jih nimaš starišev?
Nimaš sestric, nimaš ljube,
nimaš jih tovarišev?
Stariši, prijazni bratci
v senčnih ti drevesih so;
dobre sestre, svetle zvezde
gori na nebesih so.
Stariši, prijazni bratci
sence hladne ti dajo,
dobre sestre, svetle zvezde
te prijazno gledajo.
Ljubica, poljana krasna,
pa v naročaju drži
in šepeče tajne bajke,
dokler ne zaspiš na nji.“