Kakor labud belogrudi počasi
plove moj čoln po gladini morja,
tiho se koplje v šumečih vodicah,
v blaženstvu koplje se duša moja.
„Čudež si, ljubica, ti naredila,
smrt ti od mene pahnila si;
zopet si nade mi v srcu prižgala,
zopet življenje vanj dahnila si.
Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli:
moje široko razprte oči
videle niso nebeškega sonca,
sladkih ni čulo uho melodij.
V moje srce se iz nežnega loka
ostro puščica izprožila ni;
zame ni pomlad na licih vzcvetela,
grud se deviška izožila ni.
Okamenel sem klečal pred oltarjem,
ki ga krasil kamenit je idol;
molil sem krasno, a hladno obličje,
molil celo kameniti prestol.
Menil sem pa, da ta hladna devica
roke na prsih razkrižala bo,
z mehkim nasmehom se, milim pogledom,
vernemu slugi približala bo.
In šele ti . . .“ Toda nisem ji mogel
praviti dalje historije te;
smeh je ušel pri očeh nagajivih,
smeh ji ušel skozi ustne sladke.
In zasmejalo se morje prostrano
in zasmejal se je lahni zefir
in zasmejale se drobne zvezdice
v tihi, neskončni, brezdanji večer.
Toda zaprl sem ji ustnice zlobne,
s strastnim poljubom zaprl sem jih . . .
Čolnič hiti ko labud belogrudi,
vetrc objema nas lahen in tih.