Na tisoče let, vsak dan
hitiš čez visoko obočje
k nižinam obzorja
v mehko naročje
vesoljnega morja,
sonce nebeško!
Poslušaš na tisoče let
lahne govorice
in zreš neprestano
v mokre zenice
ti strastno in vdano
drhteče neveste.
Kako bi žarelo ti
v samotah neskončne praznine,
kako bi živelo?
Ko jaz, ki mi gine
mladost nevesela
brez ljubice drage?
Kajne, da bi dalo ti
življenje večno kaj rado
za eno družico,
drobno in mlado
nebeško zvezdico,
za en trenutek?