Na tisoče let, vsaki dan
hitiš črez visoko obočje
k nižinam obzorja
v mehko naročje
vesoljnega morja,
solnce nebeško!
Poslušaš na tisoče let
lahne govorice
in zreš neprestano
v mokre zenice
ti strastno in vdano
drhteče neveste.
Kako bi žarelo ti
v samotah neskončne praznine,
kako bi živelo ti?
Ko jaz, ki mi gine
mladost neveselo
brez ljubice drage?
Kaj ne, da bi dalo ti
življenje večno kaj rado
za jedno družico,
drobno in mlado
nebeško zvezdico,
za jeden trenotek?