Tiha in nema
se vije krog mesta
in ga objema
kot ljubica zvesta.
Zadnja luč sije
še tam izmed vej,
Krka se vije
počasi naprej ...
Adijo, adijo!
Ljubica, naj se obličje ti zjasni,
ljuba, ne joči nikar!
V daljno krajino, ah, v boj opasni
kliče me car.
Da se še ljubiva, da se še vidiva,
ljubica, upaj,
morda še kdaj ali morda ne prideva
nikdar več skupaj ...
Morda še kdaj bom gledal ti v lice
v sladkem zavzetju ...
ali počival v tuje zemljice
hladnem objetju.
Adijo! ...
Kakor meglice,
kakor vodice
sredi te reke
časi hitijo ...
Morda na veke,
ljuba, adijo!