S ponižno sklonjeno glavo sem stopil v Marijin hram, uprl oči v Brezmadežno ... Ne mislite, da se baham!
Ponižno sklonjeno kleči pobožno ljudstvo v klopeh; nekteri drže se žalostno, no – drugi drže se na smeh.
Tam gori zre pa Davidinja po beli cerkvi dol. O ko bi res le živa bila, zaslužila bi prestol!
In sedel in gledal sem, kako lepo molilo si ti, pobožno ljudstvo romarsko, za božje milosti.
Najprej je prišla, Bog ve, Bog ve, al angeljček ali demon – prijela za vrv je s prebelo roko in tenko zaklenkal je zvon.
„Oj sveta božja Porodica! Pred svetoj velikoj nočjoj ostavil me je; da vrne se, daj, galantni stotnik moj.
Kako me je vozil po tihih valeh ta bledi, prekrasni mož ... Kaj ne, o božja Porodica, da me uslišala boš?“
No, druga pride, ženka stara s tresočo, koščeno roko, da tudi ona zacinglja in milost veliko dobo.
„Prišla sem stara revica na zvonček zacingljat, da šel bi iz osme šole moj sin v ljubljanski lemenat.
Pa prej je mislil biti kaplan, pa zdaj noče slišati več! O daj, da bi Dunaj in doktor in jus in druge skušnjave šle preč!“
In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in tožno namrši obrv:
„Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, a vendar nič ne opravijo umrje ubožica mi!
Pa če bi umrla ženica moja, kdo naj bi tolažil njih jok? Pomisli, o mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok!
In ako bi nosil Jezuščka z osličkom le Jožef samo pomisli, kako bi pač Jožefu nerodno in težko bilo!
Oh, daj, da ozdravi ženica moja, in jaz obljubim ti v dar tri srčka voščena in tebi v čast šest belih sveč v oltar!“
Četrti nastopi – kdo je pač to? Četrti bil sem jaz, ki sem prijel za milostno vrv in gledal v Madonin obraz:
Čuj! Ljubita sinčka mater bolno in jo tolažita, a med seboj se hudo, hudo ta sinčka sovražita.
In pride k majki prvi sin, zdravil najboljših nesoč, in z drugimi pride drugi sin, ko bliža temna se noč.
„Na, majka, sprejmi zdravila le-ta, gotovo ozdravela boš!“ „„Kaj tvoja, moja vzela bo iz lepih planinskih rož!““
„Seveda, seveda, le proč od nje, Na, majka, to-le pij ... !“ „„Nikdar tega ne dopustim““, brat drugi govori.
Tako se brata prepirata, a majka umira med tem! A jaz, ki ljubim jo tudi gorko, pribežal sem k tebi sem.
O sveta božja Porodica, usmili, usmili se nas! Sprijazni brata sovražnika, saj je že zadnji čas ...
Cookies on Poetry Cove