Lipa je šumela,
pa utihnila.
In cvetel je kostanj,
zima cvet upihnila.
Vitka smreka, zelenela nisi,
pa duhtela si,
zeleneča ovenela nisi.
Ko zbledela si,
to si bila priča
malega božiča.
Prva ljuba bila črnolaska,
pa – umrla je,
druga ljuba bila rjavolaska,
pa se z manoj sprla je;
sit sem bil do grla je.
Tretja moja ljubica je vitka,
bolj ko smreka sred lesa,
in do zadnjega počitka
bodeš ljuba sred srca.
Saj če boš zbledela,
ljubica – blondinka,
v rokah boš imela
kodrolaščka – sinka.