A tu ni govora o koncu, ni! ...
Globoko brezno zije pred menoj
in liro mojo, ki na dnu leži,
zakriva z nepremaganoj temoj.
Le malo strun napetih je na nji,
in skoz temo duha še mali broj
le malo – malokdaj se oglasi
z obupa polnoj, žalostnoj tožboj.
O demon zanikavanja, čemu,
čemu mi jemlješ dneva svetlo luč,
da tava duh po temi brez miru? ...
Spoznanje kje je, demon, kje je ključ
do sreče? ... Tvoje peklo bodi raj
in tvoja noč me razsvetljuje naj? ...