Ko pride noč, sodruga fantazije,
in mir objame polje in gore,
se raz podobe moje galerije
spominov temni zastori spuste.
In duh se med spomini lahno vije,
in moje ranjeno drhti srce;
in pozna ura v tihi noči bije,
in vedno še oči v temo strme.
Tako pred Bogorodico trepeče,
sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje,
do jutra sebe gonobeči plamen.
O da bi tudi ti, srce goreče,
ob grobu zadnje že bilo postaje
in vzdihnilo že k njej poslednji amen!