Nad travnikom cvetnim ob reki šumeči
metuljček mlad leta
od sveta do cveta
in srka med sladki, dehteči.
In krilca razgrinja
in zopet zedinja
kot mavrica tam na obzorju,
kot biserna školjka ob morju
metuljček se naš izpreminja...
O lepi, o srečni metuljček...
Ah, škoda, res škoda ga! Onkraj valov,
po kamnati strugi šumečih,
zagledal je drugih in lepših cvetov,
na pisani loki cvetečih.
Ne more se revež premagati več
in krilci razpne in odplove
od kraja prelepega rodnega preč
čez hitre, dreveče valove.
V poljane le gleda, ki vabijo ga,
a modri valovi drevijo,
drevijo, vijemo, ah, zgrabijo ga...
Adijo, metuljček, adijo!
Čemu si pač sreče v tujini iskal,
zakaj nisi rajši v domovju ostal,
v poljani ostal sredi zelenih trat...
Tako si pa vtonil tak lep in tak mlad!...