Meglica vso vas že pokrivala je,
okoli in okoli
od tihih rožic v polji
vonjava se sladka razlivala je.
Pred hišo je lajal vaš sultan močno,
in mucika je predla,
a ti si k meni sedla,
črvljala poredno tako:
„Pa misli, se ve, da je meni kaj mar,
če tiste brke više!
Naj le brado obriše!
O, mene pa že ne dobi nikdar!“
Tako si dejala, in dražesten smeh
krog usten zaigral je,
na lici probežal je
in skril se tam v majčkenih jamicah dveh.
V teh jamicah dveh je tako lepo,
da je kar neverjetno;
to je tako prijetno,
da v njih sem izgubil vso pamet svojo.
Pa kaj mi bo pamet! He, naj le beži,
saj ji nihče ne brani!
Le ti, dekle, ostani
pri meni s porednimi jamicami!